Zaradi napredka na področju demokracije, filozofije, zgodovine, umetnosti ... se obdobje antične Grčije velikokrat omenja kot začetek tako imenovane zahodnjaške kulture, ki sama sebe smatra za najbolj napredno. Kot se za tako pomembno zgodovinsko obdobje spodobi, nam je le-to zapustilo tudi obilico legend, med katerimi so nekatere resnične, druge plod človeške domišljije, spet tretje pa mešanica obojega. 

Legenda o trojanski vojni in trojanskem konju je po vsej verjetnosti morda celo najbolj znana legenda antične Grčije. Vojna, ki se je vnela zaradi prelepe spartanske princese s strani trojanskega princa Parisa, se je po približno desetih letih končala s pretkano prevaro Grkov, zaradi katere še danes obstaja pregovor: »Bojim se Danajcev, tudi če prinašajo darila.« Na legendo se je v svojih dveh epih Iliadi in Odiseji oprl tudi grški pesnik Homer (obstajalo pa naj bi še cel kup pesnitev o omenjenem dogodku, vendar se žal niso ohranili), kasneje pa so njegovo baklo prevzeli tudi rimski pesniki kot sta Ovidij Naso in Vergili. Ravno delo slednjega so za svojo scenaristično podlago uporabili ustvarjalci filma.

Gre za visokoproračunski akcijski spektakel, ki pa ni brez svojih napak. Morda najbolj v nos bode pretirana uporaba CGI-ja, ki je preveč očitna in odvzame kar nekaj čara sicer spektakularnim bitkam. Nadalje so tu klišeji akcijskih filmov, ki znajo marsikaterega zgodovinarja precej zmotiti, medtem ko jih bolj površen gledalec morebiti sploh ne bo opazil. Sam sem tudi precej pogrešal grške bogove, ki v praktično osrednjem mitu grške mitologije nikakor ne bi smeli izostati. Nenazadnje so bili ravno oni na nek način odgovorni za začetek, potek in tudi konec vojne. Kljub vsem tem pomanjkljivostim pa gre brez dvoma za produkcijsko dovršen film, kar se je nenazadnje pokazalo tudi na kino-blagajnah.

Po nekaj prebranih kritikah se človek resno vpraša, kako je možno, da nekateri velecenjeni filmski kritiki ne morejo dojeti, da je film fikcija, ki skozi svoj dani medij le odseva realnost. Še toliko bolj, če filmski ustvarjalci to javno izpostavijo. Tako je šlo večini njih pri filmu Zacka Snyderja v nos to, da je z over the top stilizacijo popolnoma iznakazil kultno bitko pri Termopilah. Pri tem jih dejstvo, da je v bistvu šlo za ekranizacijo narejeno po stripu Franka Millerja sploh ne gane. Če film namreč pogledamo iz tega zornega kota, je tako kot še ena Millerjeva adaptacija Sin City (2005), stilsko in vizualno naravnost fantastičen. Zame osebno je 300 (2006) eden najboljših filmov posnetih po stripu.

Grško-perzijske vojne so ponudile kar nekaj zgodovinskih spopadov. Morda je najbolj znan med njimi ravno spopad pri Termopilah, kjer se je mogočni perzijski vojski pod vodstvom Kserksa zoperstavila tristoterica Špartancev pod vodstvom kralja Leonidasa. Slednji seveda niso imeli nikakršnih možnosti, a so se v stilu stroge špartanske vzgoje in idealov vseeno pogumno borili do zadnjega moža. Kot že omenjeno je film močno stiliziran. Vsi igralci na čelu z Gerardom Bulterjem so izklesani v stilu grških bogov; pri fotografiji prevladujejo sprane sivo-rjave barve, medtem ko so spopadi skoreografirani do potankosti in seveda precej krvavi. No, tudi to je šlo v nos tistim, ki 300 (2006) jemljejo kot zgodovinski vir.

Grška mitologija je polna sprevrženih stvari, med katerimi še posebej prevladujeta incest in posilstvo. Slednje je na nek način vpleteno tudi v tokratno zgodbo. Šef Olimpa Zevs je namreč v podobi smrtnika zlorabil Danajo, ki je nato rodila polboga Perzeja. Le-ta mistični ustanovitelj Miken je bil do zagotovo največji junak antične Grčije vse do pojavitve Herkula, kateremu je bil Perzej praded. Njegovo najbolj znano junaško dejanje je zagotovo obglavljenje Meduze. Strašnega bitja, s kačami namesto las. Njen pogled je okamenel vsakega, ki si jo je drznil pogledati v oči. Meduzo je Perzej ubil tako, da je pred njo nastavil svoj ščit v katerem se je Meduza videla in okamenela, potem ji je odsekal glavo.

Gre za rimejk istoimenskega filma iz leta 1981. Času in tehnologiji primerno je naslednik tehnološko precej bolj dobršen, kar zgodovinskim spektaklom ob primerni uporabi specialnih efektov lahko zgolj koristi. Še toliko bolj, če se tematika filma nagiba v fantastične vode. Tudi v pričujočem filmu je tako, a problem nastane, ko od filma ostane samo še CGI. Da ne bo pomote, le-ti so fantastični in nas brez težav popeljejo v čas grških mitov. Tega so se še kako zavedali tudi filmski ustvarjalci, ki so zadnji moment to želeli še dodatno vnovčiti. Tako so se tik pred zdajci odločili, da bodo film iz 2D spremenili v 3D, ki pa zaradi te na silo narejene konverzije ne prinese nikakršne dodatne vrednosti.

Potrebno je vedeti, da so se antične ikone tekom let precej deformirale. Še posebej to velja za grške junake in bogove, ki so jih dodobra predelali že Rimljani. Če k temu dodamo še dejstvo, da je tokratni film v bistvu posnet po novodobnem stripu in ne po kakšnem književnem delu starih Grkov, nas dejstvo da je Heraklej oz. Herkul kot so mu rekli Rimljani, precej neprepoznaven. In to kljub dejstvu, da ga igra karizmatični Dwayne Johnson a.k.a. The Rock, ki je bil tako kot Arnold Schwarzenegger pred skoraj 45. leti rojen za to, da igra Herkula. Šov mu na trenutke tako z lahkoto ukradejo njegovi pomočniki, med katerimi še zlasti izstopa orakelj v podobi Iana McShana.

Vsaj pri meni film (še za las) pade v kategorijo, tako slabih, da so že dobri oz. še bolje rečeno guilty pleasure. Scenarij je katastrofalen in dialogi oz. monologi so do gledalčeve inteligence na trenutke celo žaljivi. Tudi CGI s pomočjo katerega so predstavljene nekatere izmed 12. preizkušenj Herkula, je na precej poraznem nivoju. Izjema so morda le nekatere bitke oz. taktične formacije Herkulove vojske. A kljub temu praviloma precej slabim recenzijam in kritikam, se je Hercules (2014) na kino-blagajnah odrezal nad pričakovanji. Morda še toliko bolj presenetljivo, ker je istega leta luč sveta ugledal še en film o tem grškem junaku in sicer The Legend of Hercules (2014).

V grbu Vrhnike je osrednji motiv Jazonova ladja Argo, ki naj bi po pričevanjih Plinija plula tudi po Ljubljanici in Savi (ladjo naj bi nato posadka razstavila in jo po kopnem prenesla do Jadranskega morja, po katerem so se nato Jazon in argonavti vrnili domov v Grčijo). Še več, na območju Ljubljanice naj bi Jazon celo premagal strašnega zmaja, od koder morebiti izhaja tudi podlaga za grb našega glavnega mesta. V pričujočem filmu omenjenih rek in slovenskega ozemlja žal ne boste zasledili, saj se zgodba konča z Jazonovo okupacijo zlatega runa na otoku Kolhida. A nič ne de, dogodivščine, ki spremljajo Jazona in njegove argonavte (junaki, ki so pluli na ladji Argo), so kljub temu dih jemajoče.

A kljub temu so glavna zvezda filma specialni učinki mojstra stop-motion animacije Raya Harryhausena, ki je s svojo razpoznavno tehniko ustvaril brezčasne akcijske sekvence. Daleč najbolj znana je zagotovo finalna v kateri Jason in argonavti spopadejo s skupinico oboroženih okostnjakov. Toda tudi druge sekvence v katerih je uporabljena ta zahtevna in zamudna tehnika so zelo impresivne. Z njihovo pomočjo je Jason and the Argonauts (1963) še danes odličen primer zgodovinske akcije. Morda edina negativna kritika leti na prikaz bogov, ki v predstavljenem filmu ne delujejo nič kaj mogočno oz. olimpijsko. Po drugi strani pa so vsaj tu, saj si je filme o mitih antične Grčije brez njih res težko predstavljati.

Eno izmed prvih del, ki smo ga morali v srednji šoli prebrati za domače branje (če ne celo prvo) je bilo Antigona. Klasična grška tragedija izpod peresa Sofokleja, ki po več kot 2000 letih še vedno velja za svetovno priznano klasiko. Zgodba, ki temelji na grškem mitu o tebanski kraljevi družini je verjetno poznana vsakemu malenkost bolj razgledanemu predstavniku človeške rase. Tebe izgubijo svojega kralja Ojdpia. Za prestol se spopadeta njegova sinova, ki v dvoboju tudi izgubita življenje. Eden izmed njiju je s strani novega kralja Teb Kreona proglašen za izdajalca, kar mu onemogoči dostojen pokop. S tem se nikakor ne more sprijazniti sestra pokojnih bratov Antigona, ki se kraljevemu ukazu zoperstavi.

In kdo bi bil lahko boljši za filmsko uprizoritev omenjenega dramskega dela kot Grki? Po mojem osebnem mnenju nihče. Že zaradi samega grškega jezika film deluje precej avtentično in če k temu dodamo še črno-belo fotografijo, ki s svojo morbidnostjo pridoda na tragičnosti same zgodbe, ter kostumografijo in scenografijo, ki s svojim minimalizmom prav tako odlično ujameta duh časa, dobimo precej soliden filmski izdelek. Morda edina zamera leti na rahlo spremenjen konec, ki odvzame nekaj grške tragičnosti. V originalnem delu namreč kralja Kreola doleti res kruta kazen, ki pa je v Antigone (1961) malenkost omiljena, a hvala bogu še vedno daleč od tega da bi šlo za happy end.

Glede na to, da se je film o Aleksandru Velikem znašel na tokratni lestvici, je potrebno njegovo mesto upravičiti ter enega najbolj spoštovanih vojskovodij vseh časov sprejeti kot Grka in ne kot Makedonca. Pri tem nam lahko pomagajo naslednja dejstva: Alexander Veliki je govoril grško, oboževal je grško kulturo ter jo s pomočjo svojih osvajanj tudi s pridom širil; sam sebe je imel za Grka in hkrati Makedonca, a pri tem je zelo pomembno, da Makedonci v času antične Grčije niso bili Slovani. Le-ti so se namreč na območje balkanskega polotoka naselili skoraj tisoč let po Aleksandru Velikem. Današnja slovanska Makedonija tako nima praktično nikakršne podlage (razen zelo majhnega koščka ozemlja), da se kiti z omenjenim generalom.

Sedaj, ko smo to razčistili pa se lahko posvetimo samemu filmu. Le-ta je luč sveta ugledal kar v štirih različicah, kar za režiserja Oliverja Stona in njegove filmske projekte niti ni tako nenavadno. Onkraj Luže je bil pravilo deležen zelo negativnih kritik, ki so se večinoma nanašale na nekonsistenten in ne dovolj drzen scenarij. Za prvega lahko kaj hitri najdemo razlago v ameriški nerazgledanosti kar se tiče evropske zgodovine (verjamem, da so jih vse letnice, imena in preskoki v času precej zmedli). Kar pa se tiče drznosti pa ameriškemu občinstvu na nek način celo prikimamo. Več kot očitno si je režiser želel v ospredje poriniti Aleksandrova homoerotična nagnjenja, a zato ni imel dovolj jajc ali pa so bili posredi ponovno cenzorji.